ODZIVI IN MNENJA

Društvo slovenskih skladateljev ni imetnik avtorskih ali drugih pravic na prispevkih, objavljenih v rubriki »Odzivi in mnenja«, zato je potrebno za kakršnokoli uporabo teh prispevkov ravnati v skladu s predpisi o avtorskih in sorodnih pravicah in pridobiti ustrezno dovoljenje avtorja oziroma imetnika avtorskih pravic.


Dvaindvajseto pismo                                                                                   

24. december 2014


Dragi prijatelji umetnosti, posebej glasbene!
 
 
 
»Kaj praviš, da je premalo slovenske glasbe? Kdo pa to posluša? Poskusi pripraviti koncert slovenske glasbe, pa boš videl, koliko jih bo prišlo. Če igrajo Filharmoniki slovensko glasbo, jo igrajo zato, ker jo morajo, da zadostijo kvoti. Pa v Operi, kdo vendar (naj) bi poslušal opere, ki jih zdaj pišejo. Jasno je, da jih ne izvajajo, kdo pa to posluša?«
 
Tako mi je govoril znanec, ki mu prepričanja nisem mogel spremeniti. Pa tudi trudil se nisem dovolj, ker je bilo škoda besed. Tistih, ki so prepričani, da imajo prav, ki menijo tako kot moj znanec, morda prijatelj, ne bom prepričal; onih, ki mislijo enako kot jaz, ni treba prepričevati. Enakih misli so, vendar so že davno obupali, ker vedo, da je onih drugih veliko več. Da bodo oni drugi zmagali.
 
Morda res;
morda bodo zmagali, a zgodovina nas uči: tisti, ki rušijo, bodo premagani; tisti, ki
zaničujejo, bodo zaničevani, tisti, ki počnejo zlohotne stvari, bodo plačali svoj dolg.
 
Mar res?
Ne. Marsikaj od zapisanega se nikoli ne uresniči. Nekaterim se zlohotne stvari splačajo; nekaterim, ki nagajajo drugim, se nič ne zgodi. In potem se nam zdi, da življenje ni prav pravično; in zato imamo drug drugega - prijatelje, in zato imamo umetnost - umetnike, ki iščejo resnico, ki najdejo žlahtnost spomina in mavrično prihodnost. Pogled je resnoben, kritičen, vreden razmisleka.
 
Kaj se dogaja z glasbo? Prevladuje zelo površen odnos do glasbe, do glasbene umetnosti. Glasbo pa predstavlja več faktorjev. Na eni strani so ustvarjalci in poustvarjalci, na drugi so poslušalci in vsi tisti, ki skrbijo, da pride glasba med ljudi. Tu, na tej drugi strani, je možnosti veliko. Pa jih znamo izkoristiti?
 
Odgovor je jasen. Ne znamo jih. Izkoristili so jih drugi.
Izkoristila jih je glasbena industrija.
 
Nekoč, pred nekaj desetletji, je bil izraz »glasbena industrija« zelo nenavaden, slabšalen, morda celo zgrešen, neupoštevan. Zdaj je zelo stvaren in pogosten. In kako se je začelo? Znanilec glasbene industrije je bil fonograf (1877); gramofonska plošča je začela svoj skromen pohod leta 1895. Snemanje glasbe je bilo še zelo preprosto, morda celo primitivno. Pevci so peli v lijak, orkester je bil bolj v ozadju – kot glasbena kulisa. Po prvi svetovni vojni pa je bil vtis pohodništva glasbene industrije že zelo zaznaven. Snemali so posamezniki in orkestri. Nekaj zelo starih posnetkov sem poslušal v neki osamljeni ameriški glasbeni delavnici blizu Pittsburgha, kjer sta dva mojstra, prava entuziasta, delala klavirje in mehaniko, ki je omogočala snemanje in predvajanje s pomočjo perforinega valja. Mehanizem je posnel pianista, in potem smo »videli« premikanje tipk, ki so posredno udarjale po strunah.  Nekaj takega sem videl v Berlinu, igral pa je Edward Grieg. Spomnimo se, da je George Gershwin s svojo posneto melodijo Swanee (izšla je 20. februarja leta 1920, Columbia Records) zaslužil svoj prvi milijon. Seveda – pel je legendarni Al Jolson. Ampak potem – leta 1940 so že izumili magnetofonski trak. Ta trak ni bil takšen kot ga poznamo (še) danes, bil je kovinski, nekakšna žica in po svoje nevaren. Pobudo je leta 1948 prevzela vinilna plošča (vinilka). Zgodila se je stereofonija, po njej manj uspela kvadrofonija, ki je razvijala vsaj dve različici. Prvo stereofonsko ploščo so posneli že leta 1932, posnel jo je Leopold Stokowski; minilo pa je še veliko let, da se je ta izum postopno izoblikoval kot standard gramofonske plošče in kot standard radijskih programov.
 
Industrija je pokazala svojo moč, saj razvoju ni bila naklonjena. Leta 1963 se je rodila kaseta; leto dni pozneje (1964) so že izdelali osemkanalni magnetofon. Spomnim se s kakšnim navdušenjem je tonski mojster Sergej Dolenc snemal na ta novi (osemkanalni) magnetofon. Posnel je tudi skladbo za devet rogov – »Ekspozicija in refleksi« (1976) v izvedbi enega samega solista Jožeta Falouta. Kako zlahka se je okrepila glasbena industrija je pokazal izum kompaktne plošče – (compact disc = CD). Trajalo je kar nekaj let, da je ta izum (kot prvi) z Berlinsko filharmonijo preizkusil Herbert von Karajan (1979). Poskusno so posneli 'Alpsko simfonijo' Richarda Straussa. Prvo kompaktno ploščo, namenjeno prodaji, so javno predstavili 17. avgusta leta 1982. Na tej kompaktni plošči - CD so bili posnetki Chopinovih valčkov v izvedbi pianista Claudia Arraua. Spomnim se, da sem v Benetkah prvič videl zlato kompaktno ploščo - CD s posneto opero. Digitalni zapis na trak so izumili leta 1987 - DAT, mini disk je iz leta 1991, audio DVD je prišel na trg leta 2000. Na programu ARS smo kompaktno ploščo prvič zavrteli v ciklu enainpetdesetih Mozartovih simfonij in sicer v izvedbi Akademije St. Martin in the Fields.
 
Zdaj lahko na internetu najdemo kateri koli posnetek, tudi posnetke javnih prireditev, simfoničnih koncertov, oper. In tako je gramofonska in audio digitalna industrija postala ranljiva, celo ogrožena.  Borba se je že začela, ampak za zdaj je zmagal internet. In kdo je resnični poraženec? Pravi poraženci so skladatelji, poraženec je glasbena ustvarjalnost.  Z njo ravnajo na poniževalen, pogosto tudi nepošten način. Glasbena industrija se bo pobrala, danes pravimo, da se bo prestrukturirala, kar je prefinjena svetovna potegavščina. Pravice izgubljajo izvajalci, ustvarjalnost je potisnjena v kot. Ustvarjalci so postali zelo poceni »tržno blago«. Dobili smo tudi mnoge sovražnike: v svetu - na našem planetu, v Ameriki, v Evropi, pa tudi v Sloveniji. Ti so najbolj nevarni. Družijo se s tujimi založniki, s tujimi založbami. Te se spravljajo nad Združenje SAZAS, drobijo avtorsko zaščito in poskušajo z izčrpavanjem. Intelektualna lastnina je postala tržno blago, glasbena ustvarjalnost je postala obrobna dejavnost. Tisti, ki producirajo intelektualno lastnino, ki pravijo, da producirajo glasbeno umetnost, živijo solidno - od dela skladateljev; ustvarjalci živijo od miloščine, ki pade iz varno obložene mize. Ustvarjalnost največkrat ni plačana. Če skladatelj vpraša za pogodbo, dobi nasmeh, ki deluje kot pripomba:
 
»Kaj pa si misliš, saj smo te igrali, le zakaj bi te še plačali?«  A tega vseeno ne rečejo na glas. Za vsak slučaj…
 
In potem se zamislim: Le zakaj se tako obnašajo? Kaj se je zgodilo, da je ustvarjalnost tako malo cenjena? So krivi producenti, programski delavci, je krivo Ministrstvo za kulturo, da je današnja umetnost tako slabo cenjena? Razmišljanje pa gre še naprej, v neznane poljane, v daljnje dežele. Zelo ponosni smo na Gallusa, pa sem v glavnem mestu Mehike zagledal ploščo z deli našega Gallusa. A med komentarjem bi zaman iskal besedo, da se je ta mojster rodil nekje na Kranjskem, kot je sam trdil. V praški Dvoržakovi dvorani so zapeli Gallusov madrigal, a zapisano je bilo, da je Gallus Čeh. V Franciji trdijo, da je César Franck francoski skladatelj, v resnici pa je belgijski skladatelj. Schubert je hotel biti učitelj v Ljubljani. Če bi ostal pri nas, ga Avstrijci ne bi priznali. Take »čudne« stvari se dogajajo tudi dandanes. Uspeti je treba na tujem, in potem te priznajo tudi doma. Pa tudi z zabavno glasbo se ne zgodi nič bolje. Janko Gregorc je napisal prav prijazno opereto »Melodije srca«. So jo  kdaj izvajali na našem odru? Da, premierno v ljubljanski Operi, znova leta 2007 v Žalcu. V obeh slovenskih opernih gledališčih je po premieri niso več izvajali. Pri nas izvajamo Johanna Straussa, Leharja, Kalmana. In zakaj ne izvajamo Gregorca? Tudi na novoletnih koncertih slovenskih skladateljev praviloma ne izvajajo. Skladbe Alojza Srebotnjaka smo pogosto slišali. Po njegovi smrti se izvajajo bistveno redkeje. Tako so mi povedali. Srebotnjak tudi ni bil akademik. Pa bi si to čast zaslužil.
 
Skladatelj, če meni, da so njegova dela vredna poslušanja,  potrebuje javno izvedbo, tudi pošteno kritiko, posnetek in morda kompaktno ploščo. Do prve izvedbe pride, do druge je težko priti, do stalne uvrstitve na sporede solistov, komornih sestavov in orkestrov praktično ni mogoče priti. Kaj se dogaja z glasbeno umetnostjo? Potrebujejo umetnike poslušalci in vsi tisti, ki se skrivajo za požrešno glasbeno industrijo, ali potrebujejo skladatelji zgolj samo sebe? Je to vprašanje? Je, odgovor bom poskusil oblikovati v prihodnjem, januarskem pismu. Do takrat  - lepo pozdravljeni.
 
Vsem želim lepe lepe Božične praznike, lep praznični spomin ob 24. obletnici plebiscita in srečen skok v novo prestrukturirano leto, v katerem bodo od 27. septembra do 2. oktobra 2015 kot osrednji dogodek prihodnjega leta razgibali naš kulturno-umetniški vsakdan »ISCM Svetovni glasbeni dnevi – Slovenija 2015«.


Pavel Mihelčič